Nižja kot je temperatura površine, nižja je lahko relativna zračna vlažnost, da bo do kondenza prišlo. Kondenziranju ali po domače rečeno »rosenju« stekel, se torej lahko izognemo bodisi z višjo izolativnostjo stekel (troslojno steklo, ustrezen medstekelni distančnik) ali nižjo relativno zračno vlago v prostoru (razvlaževanje, zračenje).
Izolacijsko steklo je v veliki večini primerov sestavljeno iz dveh ali treh stekel, med katerimi so komore napolnjene z argonom. Razmak med stekli je odvisen od geometrije okenskega krila, ki navzgor omejuje debelino celotne sestave izolacijskega stekla. Konstanten razmak med stekli zagotavljajo t.i. medstekelni distančniki, ki so nameščeni na robovih stekla. Ti so lahko izdelani iz aluminija, nerjavečega jekla v kombinaciji s polimernimi materiali (npr. polipropilen), silikonske pene ali iz trdih polimernih materialov. Od materiala distančnika je odvisna toplotna prehodnost samega distančnika in posledično izolativnost roba izolacijskega stekla, ki je najšibkejši člen izolacijskega stekla. Višja kot je toplotna prehodnost materiala (npr. aluminij), nižja je izolativnost. V praksi to pomeni nižjo temperaturo na robu stekla v notranjih prostorih, ta pa je ključnega pomena za nastanek kondenza.
V zimskih mesecih, ko je zunanja temperatura pod 0 °C, je ključnega pomena ali je v izolacijsko steklo vgrajen aluminijast ali kakšen drug distančnik, znan tudi pod imenom termo- ali »topli rob« (warm edge) distančnik. Od njega je namreč odvisno ali bodo stekla kondenzirala, ko bo v notranjih prostorih 50 % ali 70 % relativne zračne vlažnosti oziroma sploh ne bodo. Odsvetuje se torej vgradnja aluminijastih medstekelnih distančnikov, ki jih je danes brez večjih preprek mogoče nadomestiti s različnimi termodistančniki.
